GRSS, točneje Podkomsija za reševanje iz plazov je nujno potrebovala priročnik, učbenik ali nekaj podonega, kjer bi bile zbrana vsa novodila, priporočila in opomnik kaj in kako ravnat v reševanju zasutih v plazu.

Metod, kako oceniti stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov je več. Generalno jih ločimo na tiste, kjer z nekakšnim preizkusom stabilnosti (trdnosti) snežne odeje določimo stopnjo nevarnosti proženja plazov in tiste, kjer z opazovanjem in prepoznavanjem določenih pokazateljev določimo stopnjo tveganja.

Opomnik ali povzetek, da nam ni potrebno vedno znova prebirati vsega gradiva. Lahko si natisnete tole razpredelnico in na terenu, na turi, nekajkrat sestavite oceno tveganja!

.... ali kako sem poskusal prepričati odgovorne zakaj in kako nam bi v reševanju naprava GPS prišla še kako prav!

Kar četrt stoletja nazaj se je zgodilo. Daleč, pa vendar se dogodka spominjam kot, da se je zgodil včeraj. Na žalost nekaterih akterjev zgodbe ni več med nami. Moja prva reševalna akcija. Golobrad, še ne polnoleten sem jo doživel. Nekateri obrobni dogodki so še vedno zaviti v meglo.

Območje kjer posreduje GRS se nenehno širi. Tako v prostorskem pogledu kot načinu in področju delovanja. Pri svojem delu se nenehno srečujemo z množico tehničnih pripomočkov, ki nam olajšajo delo oziroma skrajšajo intervencijski čas. Vse več je intervencij v zvezi z vodnimi športi (soteskanje), z jadralnimi padalci in zmajarji in ne nazadnje vse večkrat posredujemo pri iskanju pogrešanih oseb tako v gorskem svetu, sredogorju in nižavju.

(vsaj štirje so bili tisti dan res reveži)

»Na neobremenjeni mora bit prižema« sem pribil! In smo naredili. Tisti dan smo še nekajkrat ponovili spust in dvig z vrvmi. Večina se je kaj kmalu strinjala, da gre z vrvmi hitreje in manj opreme potrebujemo kot z jeklenico. Seveda, generacija starejših ni mogla brez pripomb: »Čez zajlo ga ni! Še nisem slišal, da bi crknila!« Take in podobne podkrepijo s pomenljivim vprašanjem: »Kaj boste pa takrat naredili ko bo sredi stene? Še radi boste kišto in kolut sabo nosili!« Tisti dan smo se dobro imeli. Še danes se imamo dobro na vajah.

Oče me je že od nekdaj učil spoznavati in ljubiti naravo. Velikokrat smo šli skupaj – ati, mamica in jaz v planine – v naravo in vedno sem izvedel kaj novega. Večkrat sem storil kaj napak, takrat me je vedno poučil, kako je prav.

Kljub sodobnim navigacijskim pripomočkom je vsekakor priporočljivo vedeti nekaj malega tudi o dobri stari orientaciji s pomočjo karte in kompasa.

Na prvi pogled izgleda zapleteno. Pa ni tako! Le pogumno!