Treking Nepal 2010 - jesen

  2861


Za konec

Beganje po katmanduju, haumačiranje, kot se po domače reče trgovanju, ko je vsak drugi stavek "How much? in odgovor "To much!", skupna večerja, pakiranje itd.

FOTO: Za konec

VIDEO: Psshupatinath


24. - 01.12.2010

Vreme se je izboljšalo, naša pot teče po načrtu. V Lobuche prispemo okoli poldneva. Tu bomo dve noči, vmes pa se bomo povzpeli na Kalapatar, da si od blizu ogledamo Ledeni slap, sedlo Lo La in seveda mogočno trojico Everest, Lhotse in Nuptse. Nato nas pot vodi čey sedlo Cho La in čez ledenik Ngozompa v vasico Gokyo, kjer se popoldan povzpnemo še na Gokyo Ri, da bo bera polna. V dveh dneh se vrnemo nazaj v Namče Bazar. Žal sta nas dva dneva čakanja na polet pred dvema tednoma sedaj stala prelaza Renjo Pass, pa naj bo to za drugič. Zvečer v Namče Bazarju poleg drugih užitnih stvari, uničimo še Tomaževo majico, i bo za vedno ostala v najvišjem baru na svetu, kot znamenje našega obiska. Ostane nam samo še dirka v Luklo in molitev za vreme, ki bo dovoljevalo polet v Katmandu. Naslednji dan, po načrtu, okoli poldneva le poletimo in zvečer že osvajamo Katmandu.

Kljub zapletom, ki na koncu koncev dajejo čar potovanjem, so za nami zanimivi in dejavni trije tedni. Hvala vsem, ki ste mi delali družbo.

FOTO: Nazaj v Namche Bazar

VIDEO: Kalapathar, Cho La, Polet


22. in 23.11.2010

Dobro naspani napademo zajtrk kot, da je zadnji. Podkrepljeni in opremljeni se okoli poldneva odpravimo proti t.i. baznemu taboru pod Island Peak. V enem zamahu bi bil vzpon, kar velik zalogaj. Tako ali tako načrtujem, da se v enem kosu povzpnemo, sestopimo do baze in kar nadaljujemo nazaj v vas, kjer je boljša hrana in postelja. Nepalski prijatelji nam v bazi skuhajo večerjo, še enkrat ponovimo kako uporabiti prižemo, kako prepenjati in kaj storiti v primeru padca. Dva v skupini sta prvič v visokih gorah, prvič bosta zares uporabljala cepin in dereze, žemarjenje, spust po vrvi… Zato pozornost ni odveč.
Čaj ob enih po polnoči, ob pol dveh za las zgrešimo švicarsko skupino in žal začnemo na repu njihove koline. Vem, da je prvih nekaj ur strahotno navkreber, pa sem kar tiho, za vsak slučaj. Počasi, kot se spodobi, napredujemo. Lal, ki tovori vrv in nekaj snežnih sabelj bi sicer šel hitreje, ampak… V daljavi zaslutimo svetlikanje novega dne, ko dosežemo skalni greben tik pod ledenikom. Nadenemo dereze, navežemo se in vijugava pot med razpokami se začne. Pod edinim strmim delom se gibanje še malo upočasni. Pripravimo prižeme, Lal že visoko nad nami namešča zadnje metre fiksne vrvi, ki nas bo pripeljala na oster greben, kjer so vrvi običajno že nameščene. Na točkah prepenjanja pozorno spremljam početje kolegov, ob napaki bi sila teže opravila svoje. Hm, na vreme smo skoraj pozabili. Že rdeča zora ni obetala kaj prida in izkaže se, da res ne bo idealno. Oblaki se zbirajo, orkansko piha. Po grebenu se premikamo kot bi šli zjutraj z zabave… Okoli osmih zjutraj dosežemo vrh. Kolegi mi čestitajo. Zakaj že? Ja, da imam danes rojstni dan, pravijo. Kak dan so zamočili, darila in stiska rok sem bil vseeno zelo vesel. Mi vsaj ni bilo treba za rundo dati, ker gostiln na tej višini ni.
Sestop v močnem vetru je poglavje zase, pri pripravi na spust po vrvi sem spet zelo pozoren. Vsi trije se uspešno pripeljejo za menoj do dna, še nekaj metrov in vsi smo pod steno. Lal spet pridno pobira vrvi in izdira sablje, navežemo se in do skalnega grebena je le še sprehod.

Okoli enih smo v vznožju. Čaj, pospravimo opremo in se zakadimo proti vasi. Nasproti so nam prišli ostali člani skupine in v manj kot dveh urah smo na toplem pri polnem krožniku riža. No, tudi kak kolobarček domače, suhe klobase se je našel. Pa ne okol govort!

FOTO: Island Peak

VIDEO: Island Peak


18. - 21.11.2010

Jutro, čemerno, hladno… V nekaj dneh bomo toliko više, da se za vreme ne bo bati. Čeprav…, letos je že toliko malenkosti slo narobe ali vsaj drugače, kot sem vajen, da trditev zadržim zase.
Zapuščamo Namče Bazar, najprej strmo navzgor do zadnjih hiš, potem pa zložno na sever, do vasice s štirimi jišami, Sanasa, kjer še vedno živi »skoraj« žena, legendarnega Ang Puja, ki je spremljal našo odpravo na Everest pred več kot tremi desetletji. Nato se pot strmo vzpne za dobrih 400m, naš naslednji dom je vas Tengboche. Popoldan običajen sprehod nekaj sto metrov više, večerja in počitek. Naslednji dan nekoliko spremenimo načrt, izpustimo Periche in se nastanimo v Dingbocheju.
Chukung, izhodišče za vzpon na Island Peak. Kar dobro smo že aklimatizirani, zato  popoldan ni težko opraviti še dobrih 600m in že smo na kuclju z imenom Chukung Ri.
Zvečer je sicer čutiti višino, vendar ko naslednji dan še enkrat dosežemo višino nad 5500m vemo, da smo storili vse za uspešen vzpon nad 6000m.

FOTO: Na poti

VIDEO: Chukung


16. in 17.11.2010

Vsi smo zbrani in pot je pred nami. Dva dneva smo sicer v zaostanku, ampak nekako bomo tudi to prinesli not.

Kako leto je odkar sem zadnjic kolovratil tod okoli. Znane oblike, znani obrazi, pozdravi, nasmehi, caj, stisk roke. Srecujem instruktorje s katerimi sem bil v soli NMa, srecujem tecajnike, ki so mi sivili lase... Zgodbe, informacije, novice... Pocutim se kot doma. Letos bom v Nepalu, s krajsimi presledki, prezivel dobre stiri mesece.

Prvo noc prespimo v kraju Monjo, ze naslednji dan smo v Namche Bazarju. Popoldan sprehod nad vas, da se navadimo na visino, zvecer klepet, tarok in pocitek. Danes smo obiskali vasici Kunde in Kjumjung in ze laze dihali. Vecerja in spat. Jutri pa nadaljujemo pot do Tengbocheja. Potem pa vsak dan naprej in naprej in cez slabih 14 dni se vrnemo v Namche. Torej do takrat potrpite.

FOTO: Namche Bazar

VIDEO: Bazar


13. - 15.11.2010

Pa tako mirno in po planu je slo vse skupaj. Gladko kot po maslu. Amapak, da je bolj zanimivo je poskrbelo vreme. Ze 12. je bilo letalisce v Lukli zaprto, pa sem si mislil, jutri, kljub 13. bo vse OK. No, pa ni bilo. Po sestih urah cakanja na letaliscu v KTM mi je nekako uspelo, s pomocjo nepalskih prijateljev, urediti prevoz s helikopterjem. A zal,samo en helikopter, s tremi iz skupine, je lahkjo poletel, drugega so ze na letaliscu obrnili.

Vratolomen polet, iskanje prehodov skozi oblake, dobesedno tipaje smo se privlekli do Lukle. Vse cestitke prijatelju Stevenu, Svicarju, ki tu dela za firmo Fishteil. Kolegi so ostali v dolini in vsak naslednji dan prido ob 6h zjutraj na letaliscu cakali na polet. Mi trije pa pridno zapravljali cas v Lukli in cakali, cakali... Vsak dan obicajno v Luklo prileti in odleti cca 40 letal. Si lahko predstavljate kaksna zmeda je nastajala, ko so se ljudje vracali strekingov in obticali v Lukli? V par dneh nas je bilo preko tisoc. Sicer je vsak dan priletelo nekaj helikopterjev, vendar absolutno premalo, da bi lahko resili zmedo. Cena za sedez v helikopterju je strahovoto narascala. Pred nasim odhodom na trek je bila ze 1000EUR.

Koncno so 15. kolegi navsezgodaj le prileteli in nas pohod se je lahko zacel.

EOTO: Lukla

VIDEO: Lukla, Lukla - Namche


12.11.2010 petek

Mrzlica pred odhodo, polet, letališče, polet, ... Prvi vtis, strahotni vrvež, nenavadenj vonj, kričeče barve, spoznavanje hrane, ... Sam sem nekako že navajen na vse to, kolegi iz skupina pa so zajemali z vsemi čutili.

Kot običajno, obiskali smo nekaj zanimivih kraje, mednje ne spadajo trgovine, ki se ponujajo na vsakem koraku. Treba pa jih je obiskati saj je nakup nepogrešljivih stvari nujen.

Jutri pa, kljub 13., odpotujemo v hladnejše kraje.

FOTO; Katmandu

VIDEO: Katmandu


09.11.2010 torek

Saj veste, na začetku je vedno bolj suhoparno. Letališče, letalo, letališče, ... Zoprna reč. Vendar je treba pptrpeti, če želimo v najkrajšem času na drug konec sveta.

Ekipa je odlična, vreme bo, kot vedno, odlično, še zdravje mora služiti... Že jutri bomo padli v vrvež Katmanduja. Prijetna toplota, raziskovanje mesta, znamenitosti, nakupi in mrzlica pred odhodom.