BesedilaTreking Nepal 2010 - Langtang - Gosiakund
Treking Nepal 2010 - Langtang - Gosiakund
5016
05. - 23.04.2010
Ne, ne, nisem se ne izgubil ne tam ostal, še manj pozabil na vas! Je pa preteklo kar nekaj časa od zadnjega javljanja. Zato bo tole malo obširnejše. Treking, ki smo ga opravili je v vseh pogledih podoben drugim trekingom v Nepalu. Vendar ima vseeno par posebnosti, ki jih velja omeniti. Prva je ta, da prva etapa, cel prvi dan, poteka po neskončnih stopnicah, druga značilnost je ta, da razen nekaj dni nad 4000m, neprestano gibljemo skozi pragozd rododendrona, ki je bogat tudi z živalstvom. Še tole lahko omenim, lahko se zgodi, da v enem dnevu, zjutraj začnete nad 4000m pri temperaturi -5°C in se v istem dnevu spustite za 2,5km na temperaturo +32°C. Začeli smo kar v Katmanduju in se odpeljali v kraj Sundarijal, od koder po že omenjenih neštetih stopnicah in šestih urah na +30°C prispemo v kraj Chisapani. In tako dan za dnem, kaj več poglejte v fotogalerije in VIDEO prispevkih, mimo Kutumsanga, preko prelaza Tharepati, kjer se priključi Helambu treking, do Mera Kharke oziroma Phedija. Dobesedno skozi rododendrone vodi pot, v glavnem v senci, so pa tudi odseki na grebenih, kjer ti žarko sonce izpije še zadnje atome moči. Glede na višino so lahko rododendroni od močno krvavo rdeče, preko roza, do popolnoma bele barve. Kot je običajno za takšen trek in za takšno skupinico, kot smo bili mi, smo se prve dni morali še marsikaj naučiti. Od hoje v koloni, do enakomernega tempa in seveda, kar je nekaterim delalo težave do konca, enakomernega, globokega dihanja. Vstajali smo ob 6h in se že ob 7h, ko vročina še ni pritiskala, podali novim ciljem na proti. Ne smem pozabiti, da bi nam zvit gleženj skoraj preprečil ali pa vsaj močno zakompliciral nadaljnjo pot. Z malo potrpljenja, stisnjenimi zobmi in veliko volje je Boris zmogel celoten trek brez ene same pripombe. Mimo Phedija se vije pot proti našemu prvemu cilju in prvi višinski točki, 4600m visokemu prelazu Laurebina pass. Malo je bilo skepse, malo glasnega dihanja, malo... Po šestih urah smo vsi stali na najvišji točki. Čakal nas je še nekaj sto metrov dolg spust do svetih Gosiakundskih jezer, kjer se je naša karavana za dan ustavila k zasluženemu počitku. Poleg hranjenja, ki je bilo obilno, da smo nadomestili izgubljeno, smo se nekateri povzpeli na bližnjo razgledno točko, še za kakih 150 višinskih metrov više, drugi pa so opravili krožno pot okoli največjega jezera. Tako, malo za pokoro, hehe! Polni novih moči smo se naslednji dan odpravili navzdol, kar 2300m niže, v vasico Tulo Syabru. Začeli smo visoko, pri temperaturi -5°C, končali pa nizko, pri temperaturi +32°C. Skoraj neverjetno!? Vasica leži na rahlo padajočem grebenu, na sončni legi in popoldanski počitek se je močno prilegel. Zvečer smo bili priča še popogrebnim ceremonijam, ko z veliko glasbe in obilico marihuane izženejo preostale zle duhove iz hiše pokojnika. So se pa nekakšni duhovi naselili tudi v prisotne žalujoče, kar niti ni čudno, saj so bili nekaj ur izpostavljeni gostemu dimu konoplje, ki jo še zeleno sežigajo v prostoru, kjer je slovesnost. Še se je bilo treba spustiti, kar na 1700m višine in ponovno pot pod noge in navkreber. Po dolini Langtang Kole smo se začeli vzpenjati, prenočili v vasici Lama Hotel, nadaljevali do vasi Langtang in se zadnji dan vzpona naselili v Kjangjing Gompi. Leta 1956 so Švicarji tu postavili sirarno, ki še danes deluje. Sicer pa je to vas, ki je umetno ustvarjena, razne agencije so, kar brez pravih načrtov, zgradile obilico prenočišč, ki sedaj večinoma samevajo. Še isti dan se nas je peterica povzpela na Kjangjing Ri, 4700m visok razgledni vrh nad vasjo. Od tu smo lahko opazovali razbito in v led okovano steno Langtang Lirunga. Ostali so se odločili počivati, kar tudi ni bilo napak. Naslednji dan nas je čakala ne prezahtevna pot v bazni tabor pod goro Langtang Lirung, kjer smo s svečko in vpisno škatlico počastili spomin na mojega prijatelja ter velikega gornika in človeka, Tomaža Humarja. Na poti smo imeli izredno srečo in na daleč opazovali ptico (ime sem seveda pozabil), ki je državni simbol Nepala. Razen manjših nevšečnosti, ki spremljajo vsako tako potepanje, nas ni pestila nobena težava. Kljub temu je večina že nestrpno pričakovala povratek. Začeli smo se spuščati po že poznani dolini mimo Langtanga in prespali v Lama Hotelu. Med potjo so nas zabavale dolgorepe, čno bele opice, ki nikoli ne mirujejo. Naslednji, dvanajsti dan našega pohoda smo prispeli v Syabru Besi. Vasici Syabru in novrejša, Syabru Besi ležita ob ceti, sedaj bi ji že lahko tako rekli, ki vodi v Tibet. Mejo prečka ravno v kraju Kyrong, kjer se je po drugi svetovni vojni, kar devet mesecev skrival Henrich Harrer na svoji sedem-letni avanturi po Tibetu. Prevoz do Katmanduja, dobrih 100km ceste, je zgodba zase. Sicer smo si privoščili zasebni prevoz, ki pa ni dosti udobnejši ali hitrejši od lokalnega. No, ravno na strehi nam ni bilo treba sedeti, vstopili smo tudi skozi vrata za razliko od lokalnih avtobusov, kjer se zgodi, da morajo vstopiti kar skozi okno... Cesta, ki bo nekoč res zaslužila to ime, je še v gradnji in luknje, luže, množice delavcev in delovnih strojev so nas spremljale do mesta Trisuli Bazar, kjer se promet sicer zgosti, cesta pa je končno asfaltirana. Po slabih desetih urah naj je zajel vrvež Katmanduja z vsem pripadajočim. Trušč, smrad, hupanje... Večer je minil v znamenju uporabe vode in konzumiranju večjih količin hrane. Zgodnji odhod k počitku je bil posledica preteklih dni in celodnevne vožnje. Sicer pa je bil naslednji dan malo manj napeto organiziran. Ogledali smo si svetišči Pashupathinath in Boudhanath ter se sprehodili po bivši prestolnici kralja, Baktapur. Prosto popoldne, nakupi... Večina si je omislila ogledni polet z letalom, ki se začne na zahodu nekje pri Manasluju in konča na vzhodu s kroženjem pred Everestom. Prav vsak potnik ima svoje okno in vsakega za kratki dve minuti spustijo v kokpit letala, da si iz oči v oči ogleda najvišji kup kamenja na svetu. Dan odhoda. Verjetno se spomnite, vulkan na Islandiji je naredil precejšnjo zmešnjavo v letalskem prometu. Že dopoldan sem se postavil v vrsto pred agencijo Qatar, ki je bila naš prevoznik. Zgroženo opazujem številko na svojem listku, ki zagotavlja vrstni red. 138!!! Končno se pririnem do vrat, stražar me spusti v notranjost, že razmišljam kako bom nagovoril uradnika... V prostoru je kakih 25 sedežev in vsi so polni. Ljudje stoično čakajo, da pridejo na vrsto. Končno prispem pred uradnika, v pol minute sva gotova, vaše letalo nima sprememb, letališče Zurich je odprto. Pa tako dolgo sem čakal... Vseeno bolje kot, da bi nas nekam prebukirali. Vesel grem v hotel povedat novico. Okoli 4h se odpeljemo, pomahamo receptorju, običajna gneča na cestah. Mi ni dalo miru, na letališču skupino pustim v kombiju in se z malo zvijače izvijem vojakom na vhodu ter na prijavnem pultu še enkrat povprašam kako je s poletom. Debelo me gledajo, saj je ja vse odpovedano, pokažejo faksiran dokument, Zurich zaprt. Z dolgim nosom sporočim novico, jih napotim v hotel, kjer naj uredijo sobe, sam pa vseeno še enkrat v vrsto na mestno agencijo. Številka na lističu 317. Ura je dve minuti do 6h ko stojim pred istim smejočim uradnikom. Da pač ne more nič pomagati, da je to naravna katastrofa, da bo pa poskrbel, da pridemo čim prej na drugo letalo. 15 minut čez šest imam nove rezervacije za, ne boste verjeli, 27.aprila! Saj jim ne bom upal povedati! Od nekod se primaje drug zdolgočasen uradnik in se poglobi v ekran pred mojim uradnikom. Pogleda na uro in v nepalščini kolegu pove, da je ja Zurich pred pol ure odprt. Vskočim v besedo, telefoni ratujejo vroči, v hotelu naročim naj jih poizkušajo nabrat skupaj in kar najhitreje spravijo na letališče, na letališču so že obveščeni, da skupina pride a bo verjetno "malce" zamudila, sam ustavim prvi taksi in čez deset minut že čekiram kolege. Za minute gre in 17 minut pred poletom letala je sedmerica čekirana in na carinski kontroli. Kaj pa še s tremi? Spet telefoni brnijo, najdem še ostale tri, na agenciji pa se dogovorim, da naj jih spravijo na naslednje letalo in če bo sreča, bodo v Dohi 30 minut pred naslednjim letalom, ki leti v Švico. Čas se raztegne v neskončnost. Čakamo in se potimo, vsake toliko me kdo od mojih povpraša, če mislim, da bo uspelo... Kako za hudiča naj vem, najbolje je čakat in ukrepat, če se pokaže prilika. Predstavnica Qatarja mi na podobno vprašanje odgovori, da bog obstaja!? Od nekod se pojavi še jokava švicarka, pa še nekaj Nepalcev, vseh skupaj, ki bi radi last minute na letalo je kar naenkrat 13. Lepa številka. Ne gre drugače, treba bo ukrepati! Evropski stotak zamenja lastnika, 20 minut pred poletom imajo vsi trije boarding kupončke in prtljago čekirano do Ljubljane. Spim kot ubit. Dopoldan me preseneti sms sporočilo, "Vsi srečno prispeli domov, hvala!" V Katmanduju tokrat ostanem malo dlje. Ogled Baladjurja, plezališča v bližini Katmanduja, par sestankov in obiskov in... Skoraj bi pozabil. Kak mesec pred odhodom mi je moj zvesti Sirdar Lakpa napisal ovinkasto pisemce kako, da so dragi računalniki v Nepalu. Lakpa ima dva otroka in boren zaslužek. V desetih letih, kar ga poznam sem ugotovil, da res vzorno skrbi zanju in jima nudi res najboljše, kar si lahko privošči. Razumel sem sporočilo in si zamislil, če vsak, ki je bil kdajkoli z mano v nepalu prispeva dvajsetaka, mu kupimo lap top brez težav. Razposlal sem maile na vse naslove in še na par zraven. Neverjetno, samo štirje so odgovorili in tudi prispevali! A lahko verjamete? Sta se pa javili še dve dobri duši, ena je prispevala brez besed, druga pa ponudila sicer rabljen a popolnoma uporaben lap top! Računalnik sem par dni pred odhodom prevzel, spet drug kolega ga je pripravil in "naložil" za uporabo in Lakpa oziroma njegova otroka imata nov lap top že v uporabi! Najlepša hvala vsem, ki ste prispevali in omogočili donacijo. Vsem ostalim pa... Par dni nazaj sem mimo znamenitega Materrhorna in Treh Zin ter čez julijske Alpe tudi sam priromal domov! Vsekakor se zahvaljujem vsem, ki ste sodelovali, da ste verjeli, tu in tam stisnili zobe in pripomogli k uspešnemu zaključku! 04.04.2010
Slabo kaze! Vsak dan je po nekaj ur redukcija elektricne energije in to nekajkrat tako, da mi ni uspelo "sneti" slikc s fotlca in ostajate brez najboljsega, zal.
Smo bili pa pridni, nakupili potrebno, osvojili Swayanbunath nad Katmandujem in prekrizarili mesto. Popoldan je minil v znamenju pakiranja in sedaj vsi naspiceni cakamo jutrisnjega zgodnjega odhoda. Na slikci na prvi strani si lahko ogledate naso pot. Da ne bo prevec vsakdanje bomo vsaj v zacetku sli po malo manj obicajni poti. Zaceli bomo v kraju Sundarijal in sele cez par dni prikljucili obicajni poti.
Torej, do nadaljnjega nic javljanja!
Namaste!
03.04.2010 Ni bilo tako hudo pocakati, ane, ceravno vas bom razocaral. Vam na kratko pojasnim, ker je bilo vse skupaj tako dolgo, da ... Je se kar nekako izgledalo, ko smo se v petek dopoldan dvignili z Brnika, tudi kasneje iz Frankfurta v Doho je slo gladko. Da pa ne bi bilo pregladko... Prvic se mi je zgodilo, da zaradi smoga nismo mogli pristati v Katmanduju, zato se je stric sofer odlocil za krozenje, dokler... Tankati smo leteli v Dako v Banglades, tam zabili se kako uro in se vrnili nad KTM, kjer je ponovno krozenje mocno nacelo zivce. Pozno popoldan smo po deset urah prezivetih na letalu, koncno zavohali mestni utrip. Potem pa se to in ono, pa po dolgem casu normalna hrana in dan se je prevesil v noc. 02.04. Če je vse prav smo še v zraku ali pa smo neučakani na enem od letališč. Da ste vi neučakani ali celo nevoščljivi? Edina rešitev je, da se nam naslednjič pridružite. Tokrat pa pozorno spremljajte kaj se nam dogaja in držite pesti, da se zadovoljni vrnemo!