Paklenica in Vaganski vrh - maj 2013

5. 5. 2013 Gore 129

Socialna omrežja

Kdaj pa kdaj je treba malo odklopit... Že desetletje in več nisem bil v Paklenici zato sem izkoristil priliko in se pridružil ekipi, ki je imela namen narediti pohod skozi Malo Paklenico do najvišjega vrha Velebita in navzdol skozi Veliko Paklenico. Tudi morja že dlje nisem potipal zato je bila odločitev, da se grem par dni turista, lahka.

Pot skozi še dokaj divji kanjon Male Paklenice nas je pripeljala na prvo stičišče poti, kjer je možno zaviti navzdoil v kanjom Velike Paklenice. Še smo vztrajali in za nočno postojanko izbrali nekakšen bivak pod samim robom Velebita. V bistvu je bivak zato tam, da nudi najosnovnejše zavetje in streho nad glavo. Žal so ga dobesedno okupirali mladi, nevljudni in dokaj arogantni Madžari, ki so v popolnosti skalili prijetnost bivanja v bivaku.

Naslednji dan smo se zapodili na greben in po njem do Vaganskega vrha, ki kot najvišji kraljuje na tem koncu Velebita. Tble, ki še vedno opozarjajo pred morebitnimi minami žalostno spominjajo na polpretekli čas. Po nekod še do meter debela snežna odeja je nudila hitre in na čase vratolomne spuste in kmalu smo se obrnili čisto na jug, proti morju. Na robu, kjer se pot strmo prevesi navzdol in se odlično vidi celotna stena Aniča Kuka, kjer v sredini kraljuje znameniti Klin, sem kar malo postal in se zamislil kdaj sem nazadnje preplezal smer Klin in kako čas hitro in neumorno teče. Sestop do vasice, ki to ni več, Ramiči, je popestrila prava poletna vročina. Ampak je stric Mario, ki je po svojih starih straših podedoval domačijo, poskrbel, da smo vse nadoknadili. Hrana izpod peke, lokalni djevojki, ki sta brenkali na kitaro in Mariove pripombe je odlično popestrilo večer.

Jutranji spust v dolino nas je pripeljal do Borisovega doma, ki sedaj to ni več, ampak je kar Planinarski dom. Hm, kake tri desetletja že nisem bil tu. Do pičice enaka zgradba, kot takrat le, da o prijaznosti ne vedo nič. Kmalu smo bili pri odcepu za Manito peč. Se še dobro spomnim, kako smo hodili v to jamo na oglede, kdaj celo prespali na vhodu. Sedaj je zadeva popolnoma komercialno usmerjena. Zamrežena vrata dovoljujejo vstop samo tistim, ki plačajo vstopnino. Kdaj točno se začne z organiziranim ogledom je odvisno od vodiča in predvsem od tega, kdaj je po njegovem mnenju dovolj ljudi, da se izplača!? Kakorkoli, kapniki so še nekoliko lepši, kot pred tremi destletji, ko smo jih opazovali s pomočjo starih naglavnih lučk znamke Wonder, ki so delovale ali pa tudi ne! Urejen je dostop do zadnje dvorane, urejena je razsvetljava...

Na zgornjem parkirišču sem se dodobra nagledal stene Aniča Kuka, ki mi je nekajkrat utrudila roke, sicer pa vhoda v zgornji del kanjona skoraj ni za prepoznati. Nešteto avtomobilov, v nenekšnem zavetišču peščica zdolgočasenih reševalcev, plezalcev pa toliko, da hodijo eden po drugem.

Popoldan je bil čas še za namakanje nogic, sladoled in dobro ribo, v olju seveda.

Odlična družba Idrijčanov, Cerkničanov, Dunajčanke in para iz Žiri je pregnala tistih nekaj nerodnosti, ki se žal na takšnih potepanjih vedno dogajajo.

VIDEO: 1 in 2

Krš in žbunje
Gori-doli, vmes pa grmovje
Bivak
Žalost ob prazni mizi
Ostanki
Uh!
Pri Mariu!
Mojster na delu
Pjevačici
Borisov dom
Nekoč je bilo...
Manita peč od zunaj...
... in od znotraj
Klin