Novice

Jožo sem prvič srečal... Pravzaprav sem pred tem že nekajkrat preizkusil različno plezalno in reševalno opremo slovenskega proizvajalca, ki pa ga nisem poznal. No, precej let pozneje, ko sem prek spleta iz Amerike naročal neko opremo in so me prijazno opozorili, da ne morem naročati direktno od proizvajalca, ker je predstavništvo tudi v Sloveniji, sva se tudi uradno spoznala.

Ga ni vremenarja, ki bi tako natančno zmogel napovedati vreme tako daleč v naprej! Hm, že jeseni vodstvo društva KZS, ki prevzame organizacijo lavinskega tečaja, določi datum, kdaj se bo izvajal. In glede na dogodke zadnjega desetletja, lahko že takrat z gotovostjo trdimo, da bo v času tečaja slabo vreme, še več, vsako leto sneži.

Tudi to smo dočakali! Nedavno smo naročili še drugi pomemben pripomoček, ki omogoča locirati zasutega v snežnem plazu, če le ima na sebi poseben odbojnik, ki je že tovarniško všit v obleko ali obutev. Pa lepo po vrsti!

Sistem RECCO za iskanje zasutih v snežnem plazu, lahko tudi drugače pogrešane, obstaja že skoraj dve desetletji. Desetletje je mimo, kar imamo dva taka aparata v Sloveniji. Starejša modela, ki sta sicer nerodna za upravljanje in težka, nismo pa čisti začetniki pri delu s temi napravami.

Novo šolsko leto se je začelo, čeprav le z drugim, zaključnim delom šolanja za bodoče reševalce GRZS. Snega res ni bilo na pretek, dan pa je bil čudovit in na sedmih različnih deloviščih smo predelali vso snov, ki obravnava zimsko tehniko reševanja v gorah. V večernih urah smo dodali še nekaj teoretičnih predavanj, en kup informacij in nasvetov.

Tokrat... Zaradi prostorske stiske v vojašnici so letošnji DVSP potekali slab mesec kasneje kot običajno. Sicer pa je bil program podoben ustaljenemu. Morda bi lahko izpostavil le, da so bili tokratni udeleženci zahtevna publika. Konkretna vprašanja so kar deževala, dobro so se vključili v delo.

Vem, ni v moji navadi, da bi takole kasno objavljal dogodke. Vendar so takšne objave vedno prezgodnje...

Spet vikend, spet svež sneg, spet... Ne bom moraliziral, ne bi imelo kakega posebnega smisla. Zgodi se lahko vsakomur, želja po pustolovščini je običajno močnejša od priučenega občutka za varnost. V intervenciji je sodelovalo okoli petdeset reševelcev iz različnih društev GRS, več vodnikov in reševalnih psov, pomagali so smučarji, smučarski učitelji, skratka vsi, ki so se tisti trenutek znašli v bližini. Nikakor ne smemo pozabiti na žičničarje, ki so nesebično pomagali s prevozi in seveda kolege gasilce, ki so skrbeli za razsvetljavo.

Kot ste verjetno prečitali na spletišču Gore...Ljudje, me je nekdo prijazno opozoril, da se vrhu, ki ga omenjam reče Vrh Laške Planje. Res je! Laška Planja (Lasca Plagna) je sicer naziv za zahodno pobočje omenjenega hriba, menim pa, da ste vsi zainteresirani točno vedeli za kateri vrh gre? Kdo je lastnik ali upravljalec bodočega zavetišča niti ni tako pomembno (niti ne vem), bolj se mi zdi vredno omembe, da so še požrtvovalni ljudje, ki prostovoljno, v svojem prostem času in na svoje stroške kaj premaknejo.

Tokrat se je vse potrebno prekrilo in jamarski bivak pod Laško Planjo stoji na svojem mestu. Skoraj na svojem mestu!? V tretje gre rado, pravijo!?

Temperatura okoli minus 15°C, brez vetra... En kup parov rok, ki jih bomo še kako potrebovali. Vsekakor je ključno vlogo pri vsem skupaj odigrala posadka z letečim žerjavom, ki je vse skupaj prepeljal iz Bovca, skoraj 1700m više. Z GPS napravo sem določil mesto, kjer naj bi se pod metrom in več snega skrivali temelji za bivak. Žal je skoraj pol metra debela, ledena plast preprečila odkop podnožja, zato smo bivak postavili, upam, da na ravno podlago, tik poleg zamišljenega prostora.

27. in 28. januarja je na Igu v Izobraževalnem centru potekalo že drugo usposabljanje za predavatelje in inštruktorje. Večinski del skupine smo tvorili člani GRZS, povprečje pa je še dvignila kolegica z MNZ. Podobnega izobraževanja sem se pred leti že udeležil. Glede na razvoj dogodkov, predavanja, inštrukcije, vodenje seminarjev in treningov so postali moj vsakdanjih, sem se ponovno vključil v takšno izobraževanje.

Res je izgledalo kot en velik vrtec za odrasle. Ker nas je bilo skoraj 50, smo zasedli celotno pobočje nad lovsko kočo TNP na prelazu Vršič.

V čudovitem vremenu smo maksimalno izkoristili skromne snežne razmere in obnovoli ali dodali svoje znanje in veščine naših psov. Na obisku je bilo tudi nekaj kolegov iz Kinološke zveze, MNZ in hrvaške gorske reševalne službe.