BesedilaŠola za nepalske gorske vodnike - osnovni tečaj
Šola za nepalske gorske vodnike - osnovni tečaj
3546
Če dobim kak prispevek, obljubili so, od udeležencev tečaja, kliknite tukaj:
Ne vem, sta bila Bojan z ženo predstavnika PZS, kakorkoli, hvala, ker sta me prijazno pričakala na Brniku.
Odisejada je za nami, Žare se je podal še na en treking, sam sem se ukvarjal s poročilom in opravil nekaj nujnih sestankov v zvezi s šolo.
Tokrat se prav nič težko ne poslavljam od Katmanduja in Nepala. Čez dober mesec se vrnem, tokrat v pravem času, v lepo vreme in z dobro pripravljenim načrtom, ki za razliko od zadnje izkušnje, zagotavljata uspeh!
27.09.2010
Kot veste, v Nepalu je več praznikov, kot ima leto dni. Tokratni je bil zelo podoben evropskim. Dan turizma. Naslednje leto, 2011 je namreč proglašeno za leto turizma v Nepalu. Slavnosti so se začele že sedaj. Pečenje, Curri, pomfri, pijača, slaščice. Nekaj malega kulture pospremljene z glasno glazbo in plesom.
25.09.2010
Sem si privoščil izlet. Gospod Agasta, dolgoletni prijatelj, mi je ponudil, da me na željeno mesto zapelje z motornim kolesom. Zakaj pa ne, si mislim in na vsezgodaj zjutraj zajahava in odbrziva. Trideset kilometrov, uro in pol v eno stran… Sicer po High way, kar pomeni, da je cesta nekoliko dvignjena nad ostalo pokrajino, z nazivom, kot bi mislil, pa nima nič skupnega. Samo še goloba nisem imel v zobeh. Tokrat bi prav prišel rahel dež, da bi prisilil prah k tlom.
FOTO: Izlet VIDEO: Na motorju
25.08. - 24.09.2010
Uh, pojma nimam kje in kako bi začel?
Še najbolje, da na začetku. Tehnično, s pripombami, pohvalami in vsem, kar spada v dober opis bo moje sodelovanje v nepalski šoli opisano v poročilu. Tule bom poizkusil na kratko opisati kaj smo počeli tale mesec, kako smo se imeli in kje smo bili.
Pot iz KTM v Syabru Besi sem predihal že aprila, sicer v obratni smeri, ampak, da je lahko ista cesta tako drugačna si pa nisem mislil.
Odpotovali smo navsezgodaj, z dvema avtobusoma, natlačeni do zadnjega, streha polna tovorov. Smo pa vsi sedeli na svojih sedežih in nihče ni bil na strehi. Čudež glede na nepalske običaje. Dež, blato, luže, dež, luže, blato, … V različnih kombinacijah ponavljajoči dogodki v naslednjih treh tednih, skoraj mesecu dni. Že ko smo se peljali tja se mi je sukalo po glavi, če je to primeren čas za tečaj sem jaz žaba. No, nisem se spremenil v žabo!
FOTO: Popotovanje od ... VIDEO: Z avtobusom na pot Na trenutke strašno zanimiva vožnja, ki je postajala vse bolj utrujajoča, na momente celo nevarna, ko pa smo začeli srečevati podobne avtobuse »parkirane« daleč pod cesto, se mi ni zdelo več zabavno. Vsako leto na istem mestu cesto v tem obdobju prereže ogromen plaz, ki tudi tokrat ni zamudil. Do tja z našima avtobusoma, tovore na ramo in čez blatno brozgo na drugo stran. Kake pol ure smo se utapljali v blatu, na drugi strani, jasno, dež je padal nepretrgoma, da se ne bi razvadili, pa kolona neuporabnih avtobusov, ki bodo naš prevoz do naslednjega cilja. Naj opišem, da tule ne pada dež, ampak pada voda! Pani porio! Enostavno, če pogledaš izpod dežnika, ne moreš ugotoviti od kod nese dež, da bi ustrezno obrnil dežnik, kako intenziven je, dobesedno ga ne vidiš, zato izgleda, kot bi padala voda v celem. Če slučajno ne dežuje, je vlažnost 99% in izgleda, kot bi voda lebdela okoli tebe. Eden od busov je imel levo sprednje steklo zamenjano z motnim polivinilom, si mislim, no, vsaj desno,kjer je šofer je celo. Naslednji je imel celotno vetrobransko stran prelepljeno s polivinilom, si mislim, no, tale je pa obtičal in čaka na novo steklo. Jok, ta je bil naš. Pobič, ki je zlezel na vozniško mesto si je najprej podložil dve debeli blazini in startal. Brez panike, je odlepil nekaj trakov selotejpa tik pred nosom in speljal. Neverjetno dobro mu je šlo, brisalcev ni bilo treba uporabljati… Dokler, strašanski pok je preglasil dež, hrumenje motorja, galamo v avtobusu in obtičali smo. Na ovinku, sredi potoka, pod slapom! Nasedli z zadnjim diferencialom. Pozno zvečer smo prispeli v vas, se namestili in pospali. Že ta dan naj bi začeli oz. nadaljevali s teoretičnimi predavanji, pa je žal vreme in slaba organizacija to preprečilo, kot še velikokrat kasneje. Predvsem organizacija. Naslednje tri dni bi užival kot redkokdaj, a kaj, ko je deževalo, škropilo, lilo. Čudovita, ne prestrma pot skozi dolino, ki je najprej hudourniškega izvora, ko pa se pred vasjo Langtang povzpneš na prastaro, čelno moreno ledenika, se začne ledeniška dolina, ki pripelje do zadnje stalno naseljene vasice, Kyangjing Gompa, 3775m visoko. Vmes sem srečeval znane, prijazne ljudi. Neverjetno, kako odličen spomin imajo, celo ime so si zapomnili. FOTO: Po dolini VIDEO: Pristopni marš Vsako popoldne smo pripravili tečajnikom nekaj predavanj, da bo delo kasneje laže steklo. Večina nosačev je bila dan pred nami, nekaj, tisti, ki so nosili našo opremo, pa je hodila hkrati z nami. Na cilju je sledilo nameščanje in urejanje tabora, ki je bilo jasno pospremljeno z dežjem in blatom. Sledilo je prosto popoldne, ki je v nadaljnjih dneh kar prepogosto zamenjalo delovno popoldne. Sam sem kar trikrat izkoristil proste urice in se povzpel na bližnji Kyangjing Ri, enkrat celo na glavni vrh, 4745m. Tako sem pridno ohranjal kondicijo in predvsem dobro aklimatiziral. Kasneje se je izkazalo za koristno! FOTO: Ureditev novega domovanja Sicer pa je bil že prvi večer predstavljen urnik, vključno z jutranjo telovadbo in večernim skupnim sestankom in poročili raznih vodji, ki jih tu nikoli ne zmanjka. V naslednjih dneh so potekale aktivnosti, poizkušal sem doseči, da po planu a je kdaj vreme, kdaj kaj drugega, preprečilo običajni potek tečaja zato smo kombinirali, zamenjevali, tlačili, raztezali… Sodelovalo je osem nepalskih inštruktorjev (v drugi skupini so se trije zamenjali) in midva z Dr. Guzejem (Žare se nam je priključil kasneje). FOTO: Mi Vsi inštruktorji so bili v naši šoli v Manangu, nekateri tudi v šoli ENSA v Franciji. V Nepalu ponujajo svoje usluge poleg NMA tudi šola Mammut, pa Petzl, pa še kdo. Dobi se praktično vsa plezalna oprema kot v Evropi, tudi ceno so primerljive. Seveda, če gre za originalne izdelke, lahko pa mimogrede kupiš kak PETZEL zelo poceni in se veseliš še preden ugotoviš, da je zadnji E preveč v imenu firme. Zelo pohvalno je, da so se začele pojavljati plezalne stene, ki naj bi prerasle v športno-plezalna središča. Tehničnega znanja jim ne manjka, na trenutke ga je celo preveč in pomešajo kaj med sabo, morali pa bi nujno delati na svoji pripravi in izvedbi predavanja oz načinu poučevanja, podajanju snovi! Npr. na izpitih so za razliko od naju z zdravnikom, vsakemu študentu posebej želeli pokazati kaj vse znajo in kako študent tega ne zna namesto, da bi poizkušali iz kandidata izvleči vse najboljše, kar premore. Na praktičnih vajah smo počeli vse mogoče. Od žemarjenja, ki ga, vsaj v taki obliki kot tule, ne bodo nikoli potrebovali, spusta v Dulferju, delali smo sidrišča, vrvne ograje, se naučili kako hoditi po ledeniku, kako v primeru padca v razpoko padlemu pomagati, preizkusili smo lavinske žolne, izdelali improvizirana nosila, plezali v ledu, sekali stopinje, vrtali Abalakova in izsekavali snežne krožnike. Zelo zanimiva in nujno potrebna, poleg prve pomoči, so bila predavanja o uporabi kisika na višini in prenosne višinske komore, ki edina zagotavlja zboljšanje stanja ob primeru višinske bolezni, razen seveda sestopa. FOTO: Vaje 1, 2, VIDEO: Vaje tako in drugače Umrl je Dorjee! Še aprila sva govorila, postaven, visok Tibetanec, premožen, lastnik več hiš s prenočišči, oče treh sinov in mož več ženam. Deževna obdobja je zadnje čase preživljal v Katmanduju. Tokrat se je spet vračal v svoj Langtang, da začne sezono, ko ga je izdalo srce. Kot premožnega in pomembnega vaščana so ga dali prenesti domov in po nekaj dneh slovesnosti še na vzpetino na Kyangjing Gompo, kjer so ga po običaju zažgali in pepel shranili v kamnito gmoto, čorten. Dan B, ali odhod v bazo pod Yala Peak. Spet, še kar, je pralo. 1200m više je bilo sicer za spoznanje bolje a za dobro izvedbo tako zahtevnega tečaja bi potrebovali boljše vreme oz. primernejši termin. Vseeno smo nekako, s potrpljenjem vseh, spravili skozi vsa predavanja in vse praktične vaje, vključno z vzponom na Yala Peak, ki ima na srečo cel greben vrhov in smo za svoj cilj izbrali tistega, ki je objektivno omogočal pristop vseh petdeset ljudi. Po mojem, vseeno varnostno vprašljivo, vendar sem se zanesel na izkušnje nepalskih kolegov. FOTO: Yala BC in posvetitev, Vaje na nivoju, Gori, doli,..., Vzpon VIDEO: Yala BC, Posvetitev, Izlet in Vaje 1, 2 in 3, Vzpon Prvič sem bil prisoten pri posvetitvi tabora. Kar nekaj priprav je potrebnih, da ceremonija steče, kot je treba. Na srečo smo imeli med študenti mladega Lamo in ga ni bilo treba posebej zato najeti in plačati. Sicer pa smo za nakup dobrot in skromno plačilo našemu Lami zbrali denar vsi udeleženci. Če je pomagalo ne vem, kot tudi ne, kaj bi bilo, če bi posvetitev opustili. Malo pod prostorom za bazni tabor se paseta dve stotniji jakov, nakov (samica jaka), govedi in konj. Vsak dan nas je obiskal tudi orlič, ki je krožil visoko nad nami in posedal na bližnjih balvanih. FOTO: Nazaj v vas, Izpit VIDEO: Izpit in odhod Povratek v K.G. je bil vseeno lepši, kot vzpon, saj je sijalo sonce in bilo je toplo. V nadaljnjih treh dneh smo predelali še ostanke teorije, pripravili izpite in zaključni večer. Ne vem s čim sem si to prislužil, vendar sem bil na podelitvi diplom, ob zaključku tečaja, bolj podoben obešalniku, kot sebi. Navada je, da v znak hvaležnosti podariš Kato, bel ali zlat šal. Kar 32 se jih je znašlo za mojim vratom! FOTO: Odhod 1.skupine, Druga skupina VIDEO: Druga skupina Odhod prve skupine in prihod druge. Tu sva z zdravnikom sodelovala le kak teden dni, ko se je skupina preselila v bazo, pa sva odšla po dolini navzdol. Tokrat je vreme zdržalo, mučno pot skozi razmočeno džunglo je zamenjal prijeten sprehod skozi bujno rastlinje. V vaseh že sušijo pridelke, rože še vedno cvetijo, papige pojejo, opice so zvedave… Vaško življenje zna biti precej zanimivo, na čase pa hudo dolgočasno in enolično. Večini je edino opravilo, da preživijo dan. S tem ne mislim, da ne delajo, le v našem smislu ne, torej s svojim delom ne služijo, ampak delajo, da preživijo. He, he, zamotano se sliši, pa ni, če sprejmeš tak način življenja ali pa če ti ga je usoda preprosto namenila. V prostih trenutkih sem z inštruktorji kolovratil od hiše do hiše in z njimi posedal, pil Su cha, tibetanski slani čaj, nenavadnega okusa. Kako ne bi bil, če pa je poleg čaja, tega je še najmanj, zraven še maslo, sol in še kaj, kar mi niso povedali. Jedli smo pristen, nevzhajan ajdov kruh, z namazom iz masla, čilija in sira. Ni boljšega. FOTO: Vaško življenje 1, 2, 3, Eni gor, eni dol VIDEO: Vaščani in vas 1 in 2, FOTO: Živalce in Ni za fantke 1, 2, 3 Ampak… Sem mislil, da je vse hudo za mano, ko sem se pripeljal iz KTM v Syabru Besi!? Nov, še večji plaz je raztegnil hojo na slabe štiri ure, za nameček pa je še na dan odhoda nov plaz tik za vasjo, preprečil pravočasni odhod. Tako sva se z Žaretom cijazila, hodila, zdrsavala, utapljala in zadrževala sapo na ovinkih, kjer je izgledalo, da so zunanja kolesa v zraku, kar dobrih 12 ur. FOTO: Povratek VIDEO: Podolini navzdol Odisejada je za nami, Žare se je podal še na en treking, sam sem se ukvarjal s poročilom in opravil nekaj nujnih sestankov v zvezi s šolo. Tokrat se prav nič težko ne poslavljam od Katmanduja in Nepala. Čez dober mesec se vrnem, tokrat v pravem času, v lepo vreme in z dobro pripravljenim načrtom, ki za razliko od zadnje izkušnje, zagotavljata uspeh! 25.08.2010 Pa smo zaključili. Gospod Zimba Zambu Sherpa, predsednik NMA nas je včeraj povabil še na zadnjo večerjo, danes je bil dan P za pakiranje, jutri pa dan O za odhod. Ko sem se vračal skozi mesto, danes je bil spet nekakšen praznik, sem hkrati ujel žalujoče na popogrebni ceremoniji, nekaj metrov stran pa so našemljeni v ne vem kaj, ropotali člani povorke, ko so praznovali današnji praznik. Karakter: total flegmatik Da ne omenim dveh psov, eden sicer na pločniku, drugi pa na sredi ceste, vendar kot, da se ju ne tiče ekstremno bučno dogajanje okoli njiju. Žal so bili v bližini dečki, nedoločljive starosti, zavrti v rasti, ker že neskončno dolgo vdihavajo lepilo, ki jih za kratek čas popelje bog ve kam. Tole bo za nekaj časa vse, kar sem imel povedati in pokazati. Z novimi objavami se vrnem, če bo vse po sreči, 25.septembra. 23.08.2010 Ni kaj dodati, danes smo ponovno ponovili in nekaj malega dodali, kar naj bi osnovnega vedeli o uporabi vrvi, gibanju naveze itd. Obiskali smo še drugo plezalno steno, pravzaprav, kar lep športni center s fitnesom in plezalno steno, kjer se da izposoditi od telovadnih copat in hlačk, do plezalnikov, kompletov, vrvi... Obiskala nas je tudi edina nepalska inštruktorica, šerpa Pasang Šerpa, ki bo slej ko prej postala šerpani, kar pomeni, da se bo poročila. Trenutno zaključuje šolo ENSA. V Langtangu je nam bo pridružila z drugo skupino. Jutri se izteka mestni del, pripraviti bo treba skupno opremo, prekontrolirati opremo udeležencev in vse skupaj spakirati, da bo primerno za nošnjo. Si skoraj ne upam napovedati kako bo s prevozom do Syabru Besija, cca 100km od Katmanduja, kjer je izhodišče za našo pot. Pomladi smo v lepem vremenu in z dobrim avtobusom potrebovali slabih 10 ur. Tokrat je deževno obdobje, plazov verjetno ne manjka, pa še v breg bo treba gnati stare, skurjene avtobuse, ki so davno videli boljše čase. 16.08.-22.08.2010 Se dogaja, vam povem. S svetlobno hitrostjo…. kljub pregovorni umirjenosti Nepalcev. Na letošnji tečaj se je prijavilo preko 120 kandidatov s povprečno zelo visokim predznanjem. Veliko jih je že opravilo razne tečaje prostega plezanja, alpinistike, Petzlovo šolo, nekateri so celo že stali na najvišji gori sveta, večina pa je tako ali drugače že več let povezana z trekingaštvom ali odpravarstvom. Delovni dan poteka med deveto dopoldan in 5 popoldan z odmorom za kosilo. Po pouku ostane kdaj kaj volje in časa za ogled kake zanimivosti, ki se slučajno dogaja na poti iz šole, oziroma sedeža NMA, ki je nekoliko iz centra. Moram priznati, da kljub mojim pogostim obiskom Nepala, takega manj ali skoraj ne poznam. Tule je monsunsko obdobje, vroče in deževno, pa tudi sicer sem tu z drugim namenom in v drugačni vlogi. Osebni stik z nepalskimi inštruktorji, ki so vsi po vrsti prvovrstni himalajci in alpinisti, če mi dovolite, da ločim ti dve zvrsti med seboj, na drugi strani pa stik s študenti, ki prihajajo iz različnih krajev Nepala in imajo za seboj različne in zanimive izkušnje. Večina nepalskih inštruktorjev ima za samo tudi znano francoski alpinistično šolo ENSA. Težko bom s slikcami in kratkimi filmi res dobro predstavil tukajšnji utrip, vendar upam, da bo dovolj za boljše razumevanje kaj sploh počnemo Slovenci zadnjih trideset in več let tule v daljni deželi. Vsekakor srčno in zgleda ter pohvale vredno delo so opravili naši predhodniki, mi le nadaljujemo začeto delo. 12.-16.08.2010 Ni kaj, tudi monsun sem moral doživeti. Sicer pa tule v mestu to ni kaj posebnega. Se pa vlije brez, da bi prej vprašal, silovito a za kratek čas. In potem prah zamenja blato. Sva pa z Bojanom tule z drugim namenom. Pojasniti moram še od kod kar naenkrat Bojan in ne Jože. Jože je imel smolo in zbolel, zato ga je za prve dni, ko je potreba kaka izkušnja od prej in veliko potrpljenja, nadomestil Bojan. V bitvu se nič ne dogaja, če odštejem, da sem šele danes dobil opremo, ki je bila poslana precej pred mojim odhodom iz Slovenije in že deset dni ležala na letališču, če odštejem, da je Bojanovo potrplenje na preizkusu dobesedno vse dni, ker že stotič spreminja in usklajuje program, ki mora seveda vsebovati vse, kar mora in biti hkrati življenski in ga bo možno izpeljati v teh krajih, v teh razmerah s temi ljudmi. Med vsakodnevno hojo iz centa Katmanduja do sedeža NMA se dogaja marsikaj. Še najboljše je, da je v nasprotju z jesenjo ali pomladjo malo manj turistov, predvsem pa so drugačne vrste, kar se vidi po opravah, nezagorelosti in vsebini v nakupovalnih vrečkah. Nepal je poznan po tem, da ima praznikov več kot je dni v letu. Praznovanje včerajšnjega, ko častijo kačo (Nag), je še mene presenetilo. Okoli umetnega jezerca, Nagpokhari, se je nabralo na stotine mladih in starih, mladenke v hiper modernih oblačilih, obvezna francoska manikura, v eni roki mobitel v drugi plastenka vode... Vendar najzanimivejše šele pride, na sredi jezerca so postavili plavajoč oder s streho, saj je vendar deževno obdobje, na njem pa so menjaje razbijali mladi hard rokerji. Živ ćlovek vse doživi! 11.08.2010 Aleševa šola za nepalske gorske vodnike, Šola v Manangu, Slovenska gorniška šola sredi Himalaje in še mnogo različnih poimenovanj se pojavlja, tako v pogovornem jeziku, kot v naslovih raznih publikacij, člankov, zapisnikov in poročil. Še nekaj drugih prispevkov: NMA, Foto razstava..., Predsednik NMA Zaradi zmede v poimenovanju, ker na žalost ni najti nekega verodostojnega zapisa o tem, ker... Na moje zadovoljstvo je tole pisanje opazil Bojan Pollak, dolgoletni in aktualni predsednik "Odbora za šolo vodnikov v Nepalu" pri KOTG PZS in končno zapisal nekaj konkretnih podatkov. Njegov zapis najdeš pod OPOMBA 1 in 2 Verjetno je bilo že vse napisano, večkrat in ne enkrat. Kakorkoli računam je letos trideseto ali enaintrideseto leto od ustanovitve šole. Morda sem kaj zamešal (OPOMBA 2), pa je le od otvoritve zgradbe šole v Manangu preteklo toliko let. Niti ni tako pomembno. Šola z vsemi možnimi pripetljaji, težavami, lepimi uspehi in dogodki še vedno obstaja. Po krajšem premoru, ki mu je verjetno botrovalo stanje v Nepalu, šola letos spet bo. 11.avgusta bova z Jožem, odpotovala spet v moj ljubi Nepal. Konec meseca pa nama bo sledil Žare, ki bo na tečaju skrbel, da bomo vsi zdravi. Odločitev za odhod je padla v zadnjem momentu, saj se do zadnjega ni vedelo, v Nepalu so bile pomladi volitve, kdo bo vodil nepalsko planinsko organizacijo, kdo bo vodil šolo itd. Kakorkoli, do konca septembra bomo nepalskim inštruktorjem ponovno pomagali izpeljati šolo, ki bo letos v dolini Langtang, kjer sem se aprila potepal. Kako, kdaj in kje se nam je dogajalo pa v nadaljevanju zgoraj.
Začeli smo s teoretičnimi predavanji, da so študentje dobili čim širšo podlago za njihovo nadaljnje šolanje in tudi nekaj splošne izobrazbe. Teorija obsega vsega po malo, od geografije, zgodovine, načrtovanja poti, opreme, vremena, snega in plazov, prehrane, higiene, naravovarstva, etike, zakonov itd.
Nepalski inštruktorji so se odločili, da sprejmejo dve skupini s po 42 kandidati. V prvi skupini je tudi 5 tujcev, po eden iz Poljske, Švedske in Francije in dva iz ZDA.
Prve dni sva z Bojanom v glavnem pomagala sestaviti program, ki bo hkrati zajemal vsa znanja, ki so določena za ta nivo, seveda pa smo morali to stlačiti v razpoložljivi čas. Tako bo prva skupina po teoriji in praksi v KTM odšla na pot 26. avgusta, druga pa 11.septembra. Tule je sezona, ki se začne v začetku oktoba za vse življenskega pomena. Zato bo druga skupina morala zaključiti delo v Kyangjing Gompi tako, da bodo v začetku oktobra doma. Bojan me bo čez nekaj dni zapusti, sam pa bom s tečajniki odšel najprej do Syabru Besija, kjer je izhodišče za dostop skozi dolino Lnagtang do zadnje vasice Kyangjing Gompa. Tam bomo nadaljevali s praktičnimi vajami in poizkusili izvesti vzpon na bližnji vrh, kot se sicer izvajajo takšni pristopi. Z aklimatizacijo, pristopnim taborom in postavitvijo baznega tabora. Tam naj bi po načrtih preživeli kak teden, vmes pa izvajali šolanje in vaje na ledeniku in vse v zvezi s snegom. Povzpeli naj bi se tudi na bližnji vrh.
Ker so nas prve dni kar naprej premeščali, težko je bilo zagotoviti primeren prostor za 42 študentov, sem imel priliko spoznati tudi sedež nepalske gorske reševalne službe, ki za sedaj deluje bolj preventivno z zagotavljanjem zdravstvenih postaj na treking poteh. Tako so takšne postaje, kjer delajo prostovoljni zdravniki od vsepovsod v vasici Periche, na poti proti baznemu taboru Everest, pa v sami bazi, kadar je potrebno in v vasi Manang, nam bolj poznani po tem, da je tam v bližini prostor in stavba, kjer so potekali prvi tečaji, kot je tale letošnji.
