Fotogalerije

Orwell in Jules Werne... Naj me vrag, če se nista poznala! Šalo na stran. Še ne dolgo tega bi to, kar so prikazali te dni na Igu, ocenili kot popolno fantastiko. Neomejen prenos kakršnih koli podatkov od koderkoli kamorkoli.
Veliki brat...

Med 9. in 11.majem je izobraževalni center na Igu gostil skupino strokovnjakov, ki delajo na projektu U 2010. Na kratko, projekt financira EU, del tega projekta pa je informacijska podpora v reševalni akciji v naravnem okolju. Projekt se je začel že leta 2006, v njem sodelujemo tudi člani GRZS, ki smo skupini za razvoj posredovali potrebne nasvete, ki so jih uporabili pri razvoju. V teh dneh imamo možnost preizkusiti sadove skupnega dela v praksi. Do njene uporabnosti je seveda še kar nekaj korakov. Lahko pa rečemo, da je prvi, največji korak že narejen.

Glavni namen projekta je zajem, prenos in spremljanje podatkov, ki nastajajo od prejetja klica na pomoč, med gibanjem reševalcev do kraja dogodka in seveda posredovati čim več podatkov s kraja dogodka. Eden od problemov je vsekakor na kakšen način prenašati podatke, saj naj bi sistem deloval tudi v najbolj kriznih situacijah. Celoten sistem sicer uporablja  obstoječe načine prenosa podatkov, KOT NPR GSM, GPRS, UMTS, BREZŽIČNI INTERNET, SATELITSKE  povezave  ... Vse zbrane informacije, pa naj gre za podatke o reševalcu, kje se giblje, njegovo telesno stanje, zunanja temperatura, stalna slika s kraja dogodka, življenjske funkcije ponesrečenega, fotografije detajlov itd, se zbirajo v centru, ki je po navadi mobilen in blizu kraja dogodka. Od tu gredo informacije v IP svet. Kamorkoli je to potrebno (npr. vodji akcije, zdravniški ekipi v bolnišnici...). 

Tehnično gledano gre za poizkus prenosa velike količine podatkov v realnem  času iz okolja, kjer doslej to ni bilo možno, oziroma je bial tovrstna oprema za civilno rabo predraga. Prava vrednost je spremljanje stanja celotnega reševalnega moštva, ponesrečenca in dokumentiranje celotne akcije, kot si jo do sedaj ni bilo mogoče niti zamisliti. Bistven je prispevek k varnosti in učinkovitosti.

Današnji dan je bil namenjen seznanitvi s projektom in z napravami. Opremili so tudi dve vozili GRZS, ki bosta tako do septembra omogočali vadbo različnih skupin reševalcev v različnih situacijah.

V tem projektu je del namenjen tudi raziskavi kako bi naprave delovale v pogojih kot so ob gorski nesreči oziroma, če je tak način dela, prenos podatkov, sploh mogoč. GRZS tako sodeluje v projektu s šestimi reševalci iz treh društev, ki bodo na vaji tvorili dve reševalni ekipi.

Žal me je že od jutra zdravje puščalo na cedilu in sem še pred koncem zapustil delavnico. Jutrišnja vaja naj bi pokazala kako stvari tečejo v resnici, kje bo še treba dodelati in kaj spremeniti. Glavni namen pa je seveda predstavitev projekta strokovni javnosti.

Uh, po moje je tole zadnje izobraževanje!? Ne, da sem naveličan, kar nekako imam občutek, da bi lahko še kaj več povedali, da bi še kaj dodal... Žal je proces izobraževanja delo na daljši rok in je to treba spoštovati.

Kot že nekajkrat doslej, 25 novih začudenih obrazov, nekateri željni znanja, nekateri apatični, da se že na obrazu vidi, da je edina misel "Kdaj bo konec seminarja, da dobim potrdilo in grem domov?" in nekateri, ki so že v naprej proti vsemu novemu.

Kakorkoli, vedno se potrudim, za tiste prve! Tudi tokrat smo obdelali bistveni del, ki je vsaj predstavil novo temo v triletnem izobraževalnem obdobju in morda pripomogel k temu, da so stvari bolj jasne, laže razumljive in predvsem, da so potrebne v naboru znanja aktivnega vodnika!

Prav veliko časa ni bilo za fotografiranje, zato samo par slikc okolice Krima.

Lani vroče kot v peči, letos hladno kot v hladilniku. Tudi sneg ni manjkal.

Čez trideset vodnikov reševalnih psov se je zbralo na tečaju, ki je potekal v bližinu RTC Trije Kralji na Pohorju. Razdeljeni v skupine glede na znanje vodnika in starost psa smo izvajali različne vaje in popravljali napake storjene med šolanjem.

Kot rečeno, tokrat nam vremeni služilo in tako je tudi dolgo pričakovana vaja s helikopterjem odpadla.

Po mojem smo vsi na tiho upali, da se bo nasel nekdo, ki bo začel obupovati in zinil "Ti, a ni mal premokro za vajo?". Scalo je kot za stavo. Čisto po pravilih, na drobno, na gosto, vztrajno.

Ni, kaj nihče ni zinil in pod vodstvom delavca DARS smo zapeljali na stari viadukt Peračica, kjer smo kasneje izvedli vajo z jeklenico in vitlo Tyramont, da bi ugotovili morebitne pomankljivosti vitle, jeklenice ali morda v načinu dela.

Malo boste razočarani, žal nimam amfibijskega fotoaparata in slike so kakršner so.

Priznam, z mešanimi občutki sem se odpravil na pot. V zadnjem obdobju je poglavitna tema mojih predavanjih satelitska navigacija. Slušatelje lahko razdelim v tri skupine. Eni so na predavanjih po službeni dolznosti, drugi zato, ker njihova prostovoljna dejavnost zahteva usposabljanje in so jim drugi to temo izbrali kot njihovo redno izobraževanje in tretji, ki z velikim interesom in zagnano spremljajo vse v zvezi s tem. Ta vikend, 23. in 24. maja je izpopolnjevanje potekalo na Mrzlici pod vodstvoj Romana Podnebška.

Tako se na obnavljalnih seminarjih, izpopolnjevanjih za vodnike PZS med udeleženci najdejo prav vse tri različice slušateljev. In tisti nezainteresirani, morda zaradi strahu pred novim, morda zato, ker večno samo nergajo, morda zato, ker, še sami ne vedo zakaj, lahko v skupini slušateljev naredijo veliko škodo. Motijo zainteresirane, ki bi se radi kaj naučili in tudi tiste, ki so še v dilemi kako naj se odločijo. Teh zadnjih, ki bolj škodijo kot koristijo, je bilo na predzadnjem izpopolnjevanju neverjetno veliko in od tod mešani občutki.

Pa da ne bom predolg. Poleg tega, da mi je bila pokrajina okoli postojanke na Mrzlici strašno všeč so se tudi bojazni takoj po začetku predavanja popolnoma razblinila. Tokrat bi skorajda lahko dejal, da teorija Gausovi krivulji ni zdržala. Vesel sem, da so v vsebini predavanja našli kaj dobrega zase tako tisti, ki v gore zahajajo za lastno veselje, kot tisti, ki vodijo v nekoristni svet tudi druge.

Pohvala gre v prvi vrsti organizatorju in sodelavcem, kot omenjeno, pa brez dobrega občinstva nobena predstava ne more biti dobra. Da je bil dan še boljši, nepričakovano sem srečal prijatelja Joža, ki me je v preteklih letih velikokrat vzel s seboj, da sem si iz zraka ogledoval slovensko pokrajino.

Uh, tokrat je bilo pa naporno! Še najbolj za trebušne mišice. Pravzaprav sem bil zelo vesel, pa tudi presenečen, ko so me zaposleni v Geoset d.o.o. poprosili, če bi seminar kot ga običajno pripravim za vse zainteresirane uporabnike, tokrat izpeljal za zaposlene.

Kar sedem zaposlenih se mi je pridružilo na zanimivi lokaciji visoko nad Kranjem. Tokrat smo gostovali v gostišču na Sv.Joštu. Prijazno so nas sprejeli, poskrbeli, da nismo bili ne žejni ne lačni, okolica je pa tudi zelo primerna za namene, ki smo jih imeli. No, nekaj strmine je že, a nisem zasledil nobene pritožbe. Sem že omenil, da so še najbolj trpele trebušne mišice saj je bilo smeha, kljub resnemu delu, na pretek.

Pozabavali smo se z nastavitvami, nekaj malega omenili klasično orientacijo in vse skupaj preizkusili v praksi, ko smo najprej izdelali namišljeno pripravo na neko pot in jo na koncu tudi prehodili.

Upam, da bodo zaposleni od danes dalje še laže in bolje svetovali kupcem navigacijskih naprav Garmin.