Jožo sem prvič srečal... Pravzaprav sem pred tem že nekajkrat preizkusil različno plezalno in reševalno opremo slovenskega proizvajalca, ki pa ga nisem poznal. No, precej let pozneje, ko sem prek spleta iz Amerike naročal neko opremo in so me prijazno opozorili, da ne morem naročati direktno od proizvajalca, ker je predstavništvo tudi v Sloveniji, sva se tudi uradno spoznala.
Je poln energije, s stvarnim pogledom na svet in dogajanja, ki nam krojijo življenje, kar sem se lahko prepričal, ko sva bila par dni skupaj na mednarodnem taboru jamarskih reševalcev v Črni Gori. Sem pozabil omeniti, Jože ali Jožef po domače, je zaprisežen jamar. Od tod tudi zanimanje za takšno in drugačno tehnično in osebno opremo.
Sledil je obisk v njegovih proizvodnjih prostorih v Izoli. Po skupnem obisku in sodelovanju v Črni Gori je beseda nanesla tudi na težave, ki jih imamo v GRZS v zvezi z izbiro primernih, univerzalnih gorskih nosil, ki naj bi zamenjala davno preživeta a na žalost še vedno edina univerzalna gorska nosila, ki jih imamo, tako imenovani Mariner. Ker je firma Anthron predstavnik firme, ki izdeluje nosila, ki smo jih zadnje leto preizkušali, pa nam v nekaterih malenkostih ne ustrezajo najbolj, sva z Jožo prišla do ideje, da bi poizkusili v sodelovanju vseh zainteresiranih te pomankljivosti odpraviti.
Komisija za vzgojo in tehniko reševanja pri GRZS je izdelala nekakšne iztočnice, nekaj so dodali še redki posamezniki, ki že dolgo spremljajo problematiko menjave nosil, Joža pa je poskrbel za najvažnejše in organiziral delovni sestanek pri proizvajalcu v Kanadi. Kar nisem mogel verjeti, da se resnično dogaja, dokler z Evo, ki bo bdela nad tem, da bodo nosila tudi iz medicinskega vidika ustrezala standardom, Mojco, ki vodi projekte v Anthronu in Jožem, odpotovali v Kanado. Natančneje v mesto Mississuage blizu Toronta, kjer je sedež firme Traverse Rescue, ki izdeluje nosila.
Ker Kanada ni ravno za vogalom je naneslo tako, da smo pristali v Torontu dan pred dogovorjenim datumom sestanka. To je tudi razlog, da smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti v bližini. Za transport je poskrbel Jožev brat, ki že nekaj desetletji živi v Kanadi.
Na dan prihoda smo si kasno popoldan vzeli čas in se povzpeli na CN Tower, pravzaprav smo se peljali z dvigalom, saj bi za dobrih 500m visok stolp peš potrebovali kaj več kot nekaj sekund, kar za vzpon porabi izredno hitro dvigalo. Čudovit razgled, zaradi višine je obzorje v daljavi rahlo ukrivljeno, tla iz stekla pa pričarajo prav poseben občutek ko zreš v praznino nekaj sto metrov pod sabo.
Kaj več pa v nadaljnjih prispevkih.
Pravno obvestilo
tiskaj
pošlji prijatelju
english language
