Fotogalerije

Mangart, mogočna gora. Slovenska pot ali smer, zavarovana z jeklenicami je ena prvih, če se ne motim pa celo prva zavarovana pot pri nas!? Ker nas lepo speljana cesta pripelje na Mangartsko sedlo, nad 2000m nad morjem, je potreben le še kratek vzpon in že smo na temenu gore, ki obvladuje okolico. Mangart je zanimiv tudi zato, podobno kot Prisank ali Razor, ker ima dobesedno lokalno vreme. Kaj pogosto se zgodi, da je ob spremembi vremena vse naokoli jasno, le vrh je zavit v meglo in tik pred spremembo po navadi še močno piha.

Glede na napoved tudi tokrat ni bilo drugače. Vendar se z zgodnjo uro da marsikaj rešiti. Ob pol desetih ko sva vzpon zaključila na sedlu se je večina nanj šele pripravljala.

V Kotu še hlad, že malo više gori pa je julij pokazal svoje zobe. Nekje sem prečital, da so "ljubitelji" hribov celotno pot po grebenu čez Požgano mlinarico na Rušnato Mlinarico z žago utrli skozi rušje. nikomur ne odgovarja plazenje skozi rušje, zlasti navzgor, ampak, če je bilo do sedaj dobro...

Dolgo je tega, kar sem bil zadnjič tu in kmalu bi vzel za sveto, da je vrh na katerem je zabetoniran pomanjšan Aljažev stolp res vrh Rušnate Mlinarice. Ura je bila zgodnja in namenil sem se sestopiti po Uroševi PP nazaj v Kot. Po vseh pravilih pot PP iz Vrat pride na greben Mlinaric tik pred vrhom Rušnate Mlinarice, na moji poti pa nikjer ni bilo opaziti prehodu podobnega mesta. Ko se je megla, ki me je že nekaj časa ovijala, dvignila, mi je bilo takoj jasno, da "Aljažev stolp" ne stoji na pravem vrhu.

Brez težav sem našel Urošev prehod in se spustil po grapi do police. Potem je šlo kot namazano do konca ko sem moral malo pobrskati po spominu kje točno gre pot na spodnjo polico, ki privede do vpisne knjige in naprej preko melišča, prečka macesnov gozdič in kot bi mignil si na poti Kot Staničev dom.

OPOZORILO: Na poti sta nameščeni dve zanki za spust po vrvi, ki sta videli že boljše čase.  Velja upoštevati pravilo, da staro zanko pred spustom vedno nadomestimo z novo!

Se je bilo treba še zadnjič malo po snegu podričati. Še v jutranjem hladu sva brisala roso z grmovja. Na počivalu je pa že zakurilo. Veselil sem se že ponovnega obiska B IV.

Pred časom sem bil kar nekaj let gospodar vseh jeseniških bivakov. Da ne bo pomote, to so bili časi ko smo se še bojevali, da bi bili bivaki glede na urejenost, zaklenjeni. Vztrajni kolega, ki je mislil, drugače pa je skrbel, da je bila vsakič zamenjana ključavnica takoj spet prežagana. Takrat smo na B IV zamenjali tudi okna in vrata, plin za kuho je bil vedno na razpolago, s prostovoljnimi akcijami smo poskrbeli, da so bila drva za zimo pravi čas v bivaku, celo rjuhe in prevleke za blazine smo redno nosili v čistilnico.

Če odštejem ovce, ki so ne dolgo tega opustošile bivak, so izključno ljudje tisti, ki so odgovorni za stanje, kakšno je.

B IV ni dobil zamanj novega imena: Češka ambasada!

Pravzaprav vsa pohvala sedanjim gospodarjem, da še vztrajajo in kolikor se da, poskrbijo za vse štiri bivake.

Hm, ko sem prvič plezal to smer, slabih 30 let nazaj in vsakič naslednjič, so me podučili, da je to Pračkov steber. In še do danes sem tako mislil, ko v vodničku prečitam, da se smer imenuje po Dr. Dolharju!? Hm, kakorkoli že, lepa kratka smer, tu in tam malo bolj pokonci, sicer pa ravno prav za ogrevanje.

Da ogrevanje ne bi bilo kar tako, mi je par metrov pred izstopom NLK (neznani leteči kamen) dodobra sploščil palec na roki in za nekaj tednov ogrevanje prekinil.

Darko mi je nredil punčko, jeseniški kirurgi pa sestavili prst nazaj v prvotno obliko.

Cesta na Jepca sedlo je na novo urejena in že pred osmo uro sva bila na obračališču. Bivak je v dobrem stanju, klopi in mize ob Anna hutte samevajo, jeklenice, ki jih skorajda ne bi potrebovali so nameščene.

Da sva malo popestrila turo sem v zgornji tretjini strmine ubral malo po svoje. Mahnila sva jo kar direktno na križ. Vpliv zime se še pozna saj se še od vsepovsod vsuva pesek in kamenje.

Razgled je bil čudovit, skrajni čas, da se vreme malo ustali.

Pohvalno in vzpodbudno! Ker le vaja dela mojstra in mojster vajo, so se člani Kinološkega društva Ljubljana odločili, da svoje običajne treninge s psi enkrat ali dvakrat mesečno popestrijo z dodatnim izobraževanjem.

Vrvna tehnika je že eden takšnih dodatkov, ki sicer ni njihova osnovna dejavnost in jo obnavljajo le redkogdaj.

Kar dobro nam je šlo. Pomnovili smo osnove, si ogledali nekaj novih tehničnih pripomočkov in se pripravili, da naslednjo vajo izpeljemo v celoti v paru s psom.