Seminar za vodnike PZS - maj 2010

8. 5. 2010 Vaje 707

Deli z drugimi

Poletje je pred vrati in seminarji oziroma izpopolnjevanja se kar vrstijo. Joža je ponovno odlično organiziral letno izpopolnjevanje, Valvazorjev dom pa je tako ali tako že uveljavljen kraj, kjer seminarji potekajo.

Tokrat sem temo o satelitski navigaciji prepustil Stankotu, sam sem se lotil in obdelal tehniko vodenja, ki v tem triletju obsega vse o plezalnih pasovih, gibanju ob jeklenici, samovarovanju itd, Martin je razložil vse o varovanju gorske narave, Andrej pa nas je razsvetlil z zanimivostmi v prvi pomoči.

Pravzaprav je težko obdelati neko temo, kjer v bistvu vsi vse vedo, po drugi strani pa je toliko nejasnosti, da jih je težko obdelati v kratkem času, ki je na voljo. V naših gorah so zavarovane poti, ki vodijo na teže dostopne vrhove narejene na povsem drugačen način kot je to običajno v tujini. Tam služi jeklenica, tu in tam tudi vrv ali celo veriga, le kot sredstvo za varovanje, kak klin ali skoba so namenjeni za pomoč pri gibanju, sicer pa se išče naravne stope in oprijeme. V naših gorah pa je jeklenica speljana skozi nešeteto klinov, je močno napeta, kot struna in res omogoča dobesedno vsakomur, da se povzpne na željen vrh. Vendar...

Po priporočilih, naj bi se gornik varno gibal na takšni poti na tak način, da pleza s samovarovalnim kompletom pripet na jeklenico. Kompleti vsebujejo absorbcijski element, uničevalec energije, ki ob hudem padcu dinamično zaustavi telo in s tem zmanjša tveganje za poškodbo. Večjo varnost vsekakor zagotavljamo s tem, da smo pripeti neprestano, torej moramo obe vponki na vsakem klinu, ki drži jeklenico izmenično prepeti, kar pa je v naših gorah, kjer so sidrni klini zelo na gosto, tudi na meter in pol, skoraj nemogoče, predvsem pa zelo zamudno delo. Rezultat, govorim iz izkusenj, je, da večina ljudi sredi poti enostavno neha prepenjati, ker se jim ne ljubi več, ker je zamudno, ker se ustvarja gneča, ker... Kakorkoli, namen, da bi bil gornik varovan ni dosežen. Tako imenovane "ferate" pa imajo, kot rečeno, jeklenico namenjeno varovanju in ne vlečenju zanjo ob napredovanju, klini so relativno zelo narazen, tudi pet metrov in več in tam nam je še kako hitro jasno, da bi padec brez uporabe samovarovalnega kompleta z absorberjem, pomenil katastrofo. Tule si lahko ogledate varovano pot pri naših sosedih in eno, ki je speljana nad slavnim Zermattom.

Samo za razmislek. Je možno, da je enak element za uničevanje energije uporaben za osebo s stotimi kilogrami teže in osebo s štiridesetimi? Naslednji pomislek, je možno, da je enotna dolžina krakov kompleta enako uporabna za otroka s krajšo dolžino rok in odraslega, visokega moškega z izredno dolgimi rokami? Pa še nekaj takšnih pomislekov se pojavlja, ko se enkrat poglobimo v to temo.

Zatorej nasvet za vse. Pred nakupom opreme, pa naj gre za plezalni pas ali samovarovalni komplet, se dodobra seznanite z namenom in načinom uporabe in dosledno upoštevajte navodila proizvajalca. Tudi obisk tečaja ali seminarja ne bo odveč. Še najbolj elegantna rešitev pa je, da povprašate za nasvet vodnika in ga hkrati poprosite, da vas spremi na prvih turah po zavarovanih poteh.


Na Ajdno
Ostaline...
Ostaline?
Jeseniška kotlina
Zavarovana pot!?
Priprava
Najprej pleza pogled, šele nato noge
Vponke kompleta naj bodo v višini bokov ali celo ramen
Vponko potiskamo pred seboj
Posejano s klini!
Mnogo bolj elegantna rešitev